Terjatev je obligacijska pravica, ki vedno obstaja v razmerju do določene osebe, in je posledica obligacijskega razmerja med osebama (fizičnima ali pravnima osebama). Predmet obligacijskega razmerja (je tisto pravno razmerje, v katerem en subjekt tega razmerja – upnik upravičeno od drugega subjekta - dolžnika zahteva, da opravi določeno izpolnitveno ravnanje, dolžnik pa je to izpolnitveno ravnanje dolžan opraviti) je izpolnitev obligacijske – pogodbene obveze. 

Pravna teorija takšne obligacijske pravice, kjer kot stranke nastopata upnik in dolžnik, pojmuje tudi terjatev. 

Ob sklenitvi pogodbenega razmerja (ustna ali pisna pogodba) med strankama, nastane njuna medsebojna obveznost izpolnitve dogovorjenega predmeta pogodbe (dobava blaga, opravljena storitev in drugo). Posledica tega je dolžnost pogodbenih strank, ki pomeni izpolnitev predmeta pogodbe na eni strani in zato dogovorjeno plačilo na drugi strani. V kolikor pogodba ni izpolnjena kot dogovorjeno, lahko obe pogodbeni stranki računata na sankcijo zaradi kršitev, najpogosteje odškodninska odgovornost in zamudne obresti.